razumeti in prešteti vse iluzije je vse bolj mogoče. razmišljam s svojo fantazijo in štejem po svoje. tisti trenutek, ko je še zadnji atom odletel iz misli. in je vse skupaj ostalo izgubljeno v neskončni galaksiji. tisti trenutek sem verjel, da je čas četrta dimenzija.
za vedno.
raziskovanje mojega pogleda začnem na robu razumljivega. oddaljujem se od vsega in od vseh. ostaja le moj odsev v ogledalu. odsev mojega sveta. vedno znova me privlači tuja sila, ki iz mene izpije vse dotike nikoli končanih stavkov. ne zavedam se svojega obstoja.
in koncu vse izpuhti. le lonci ostanejo kot kronski dokaz nečimrnosti.
za (ne)vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar