sreda, 2. januar 2008

walk unafraid

Ves svet je kaos in ves svet je na dlani. In ko beremo drug drugega se še vedno sprašujemo o smislu? In to je smisel mobilnosti? To je smisel vsakega od nas, ki si vedno znova in znova ukrade trenutek? Jaz? Koga imam že rad? To, da sem resničen je itak absurd in vsaka luknja je moj nov potres. Premikam sebe po robu za čas, ki ga ne poznam in z resnico, ki mi laže. Ja, vedno znova vsi simulirajo, ugibajo moj obstoj, kopirajo klone, skenirajo duše, pozirajo navidezni publiki, ugovarjajo sebi in ne poznajo dolžnosti. Le kdo jih potrebuje? Moje raziskovanje se ne konča ob črti, jezik je le še orodje, branje je posluh in srce odeto v titan. Tehnologija misli mi je ušla iz kontrole in moja pantomima je komedija. Toda slaven sem jaz, novica je le še šok, moj stil je varovana skrivnost za katerega obstaja neskončen zemljevid…ja, res je, sovražim povprečje.

1 komentar:

Unknown pravi ...

Povprečje?Kaj je že to? Se mi zdi, da lahko danes govorimo o povprečju samo kot o neki statistiki. Ob vsem tem kaosu, ki nas obdaja, bi si človek zaželel malo povprečja, da se umiri tok misli in da se zaveš,da obstjaš. Zato se mi zdi, da ne moreš sovražiti povprečja...ga ni...